Golema e tajnata na Crkvata, za{to samata taa e edna seopfatna, sveta setajna na Bogo~ovekot. Tajna, koja mo`e da se razbere samo odvnatre, so `ivot niz nejzinite Sveti Tajni i dobrodeteli na Svetiot Duh, i toa vo ramkite na ona, {to pri toj blagodaten `ivot i podvig ni se otkriva.[1]

   Svetite tajni ja ozna~uvaat Crkvata, sepak ne kako nejzini simvoli. Tie se za Nea toa {to i srceto za ostanatite organi i toa {to e korenot na rastenieto za negovite granki i toa {to e ~okotot za lozite kako {to re~e Gospod(Jn.15,5). Zatoa {to ne postoi ovde samo zaedni~ko ime ili sli~nost po analogija, no vistinsko poistovetuvawe. Zatoa {to Svetite Tajni se Telo i krv Hristovi. Za Crkvata Hristova tie se vistinsko “jadewe i piewe” (Jn. 6,55). I koga Crkvata se pri~estuva so niv, ne se pretvara vo ~ove~ko telo, kako i voobi~aenata hrana, no Samata se pretvora vo niv (Telo i Krv Hristovi) so toa {to nadvladuva pogolemoto. Crkvata Hristova koga nekoj bi mo`el da ja vidi koga e soedineta so Hrista i se pri~estuva so negovoto telo, ni{to drugo ne bi videl osven samo telo Hristovo. Zaradi ova nee ni malku nesoodvetno {to ovde so tajnite se ozna~uva Crkvata.[2]

   Vo sovremenata liturgiska praksa pri~estuvaweto do izvesen stepen se izdvoilo vo zaseben ~in. toa, normalno vo pogolem broj na slu~aevi se izvr{uva na evharistiskoto sobranie, no vr{eweto na Evharistijata nee obavezno povrzano so pri~estuvaweto na vernite. Evharistijata mo`e da se vr{i i prakti~no se vr{i bez pri~estuvawe na vernite. Mnogu karakteristi~en detal od Crkovnata praksa e {to vo poedini parohii “Svetata Liturgija” se razlikuva od “Svetata Liturgija na koja se pri~estuvaat onie koi za toj ~in se pripremale”.[3]

   Od tuka gledame deka fakti~ki postojat Evharistii na koi nikoj ne se pri~estuva, potoa Evharistii na koi del od prisutnite se pri~estuvaat, dodeka nikoga{ ne mo`eme da sretneme Evharistija na koja site verni }e se pri~estat. Normalno ova vo nikoj slu~aj ne ni dava pravo da pomislime deka postojat tri vidovi na Evharistija. Evharistijata vo sekoj slu~aj e edna i edinstvena, za {to svedo~i nejziniot eden i edinstven ~in, no sepak polo`bata na vernite e dvojna: vo eden slu~aj koga tie se pri~estuvaat, a vo drugiot koga ne se pri~estuvaat. Vo drevnata crkva pri~estuvaweto pretstavuvalo zavr{en moment na celokupnoto Evharistisko sobranie, moment koj ne mo`el da se oddvoi ili izdvoi vo samostoen ~in. se pri~estuvale onie koi od samiot po~etok prisustvuvale na Evharistiskoto sobranie, a vo Evharistiskoto sobranie u~estvuvale samo onie koi se pri~estuvale.[4] Od na{ata liturgiska praksa prakti~no izostaven e momentot na sobranie, nie ne poznavame Evharistisko sobranie vo vistinska smisla. Evharistijata e vklu~ena vo posebno Bogoslu`enie koe go dobilo nazivot “Liturgija”. Ova Bogoslu`enie ima potpolno samostojno zna~ewe, potpolno nezavisno od u~estvoto na narodot. Evharistijata koja se svr{uva vo liturgijata, se pretvorila vo edna od svetite tajni na Crkvata, paralelno so ostanatite Sveti Tajni. Pa Taa kako ostanatite Sveti Tajni, voop{to ne bara sobranie na vernite kako svoj neophoden element. Za razlika od ostanatite Sveti Tajni Liturgijata spa|a vo redot na onie koi mo`at da se povtoruvaat, a koi se izvr{uvaat vrz li~nosti koi imaat potreba od nea i koi se pripremaat za nea. Pa od tuka na Liturgijata postojat li~nosti koi se pri~estuvaat i koi ne se pri~estuvaat. Ne pri~estuvaj}i se tie ne zemaaat u~estvo vo svetata Tajna Evharistija, bidej}i sprema zborovite na mitropolitot Makarij: ”Evharistijata e takva Sveta Tajna vo koja hristijaninot, pod vidot na leb i vino, se pri~estuva vistinski so Teloto i Krvta na svojot Spasitel”.[5] Me|utoa vo Evharistiskiot kanon ne postojat molitvi koi bi mo`ele da se voznesuvaat za onie koi ne se pri~estuvaat. Pa sega kako e mo`no da se u~estvuva na Evharistiskite molitvi, koi bez isklu~ok se nameneti kon pri~estuvaweto kako sprema svoj vrv, so cvrsta namera da ne se primi pri~esta? Sledej}i ja praksata koja pu{tila dlaboki koreni vo Crkvata nie ne ja gledame celokupnata taa evharistiska tragi~nost. Evharistijata e “duhovna `rtva”(1Petar 2,5), a evharistiskoto sobranie e mesto kade Duhot dejstvuva vo na{iot eon. Na evharistiskoto sobranie se se svr{uva od Duhot Svet. Vo Duhot i preku Duhot evharistiskoto sobranie pretstavuva tajna Ve~era koja i ponatamu trae, vo Duhot i preku Duhot na toa sobranie doa|a Bog, i vo Duhot i preku Duhot nie postanuvame zaedni~ari so teloto Hristovo.[6]

   Vo taa smisla u~estvoto na Evharistijata u{te pomalku mo`e da se ostvaruva preku “antidorata”. Samata ideja za antidorot {to bukvalno zna~i “namesto darovi”, potpolno e neo~ekuvana vo Evharistiskiot `ivot na Crkvata. Vo sedmiot vek Valsamon pi{uval deka razdavaweto na antidorot bilo smisleno za vernite da imaat motiv da ostanat vo hramot do krajot na liturgijata. Ova svedo~ewe na eden prvoerarh, Antiohiski Patrijarh, ka`uva deka paralelno so vostanovuvaweto na praksata za retko pri~estuvawe, doa|alo do gubewe na `elbata vernite da ostanat vo hramot do krajot na liturgijata.[7] “Agapite” koi is~eznale od crkovniot `ivot, neo~ekuvano nao|aat izvesen izraz vo Evharistijata. Sprema Ipolit Rimski koga episkopot u~esvuval na agapite, toj blagoslovuval leb i im go razdaval na vernite. Toa bil “blagosloven leb-eulogia”. I antidorot e “blagosloven leb” i na nego se odnesuvaat Ipolitovite zborovi deka e toa “blagosloveniot leb”, a ne Evharistija kako Telo Gospodovo.[8] Potpolno e jasno deka vo nikoj slu~aj ne mo`e da stanuva zbor za nekakva zamena na Svetite Darovi so antidorot; zatoa {to postoi li ne{to {to na bilo kakov na~in mo`e da gi zameni Krvta i Teloto Hristovo?     

   Za drevnata hristijanska svest vo nikoj slu~aj ne mo`elo da stanuva zbor za obvrska ili hristijanska dol`nost od pri~estuvawe, za {to se zboruva denes. Ova ne bilo nitu dol`nost nitu obvrska, tuku `iva potreba kako izraz na streme` za ve~niot `ivot i vistinata, bez {to nastapuva smrt. Vernite vleguvale vo crkvata i se kr{tevale vo “ednoto Telo”,  za da zaedni~arat so Teloto Hristovo.

   ^etvrtiot vek vnel golemi izmeni vo `ivotot na Crkvata. So samoto vleguvawe na golemite neznabo`e~ki masi vo crkvata posle Konstantinoviot edikt imalo za posledica pad na duhovniot i moralen `ivot na hristijanite. A seto toa neminovno se otslikuvalo na evharistijata. Taka Elvirskiot sobor izdal poseben ukaz za onie koi dobrovolno odbegnuvale da u~esvuvaat na evharistiskoto sobranie. Soborot donel odluka za odla~uvawe na onie koi vo tekot na tri nedelni denovi po red nema da dojdat na evharistiskoto sobranie. Ve}e od tuka ni e poznato deka taa navika vlegla na {iroka vrata vo crkvata. Najgolemata novina se sostoela vo samoto donesuvawe na vakvata odluka- akt koj bil sosema nepotreban za vreme na gonewata. Se pojavilo potreba da se potsetat nekoi ~lenovi na crkvata, {to e toa {to pretstavuva su{tina na crkovniot `ivot. Ve}e ovde gledame deka se pravi izvesna otstapka od prethodno doneseniot stav vo devettoto pravilo na Svetite Apostoli, od crkvata da bide isklu~en sekoj onoj koj nema da ostane do krajot na liturgijata i nema da se pri~esti. Poprvo bi mo`ele da re~eme deka ova nee nikakva otstapka tuku edno snishodewe kon vernite koi postanale potpolno mlitavi, {to vo nikoj slu~aj ne mo`e da se re~e za prvite hristijani vo vreme na gonenijata. No i pokraj ova pokasno vleglo vo praksa vernite mnogu retko da pristapuvaat kon Svetite Darovi. Me|utoa nevozmo`no e da se najde makar eden svetoote~ki tekst, {to bi ja poddr`uval idejata deka: ako nekoj ne mo`e dostojno da se pri~estuva so Svetite Tajni, podobro e da se vozdr`uva od niv. Sv Jovan Kasijan za ova pi{uva: “Ne smeeme da go izbegnuvame pri~estuvaweto zatoa {to se smetame za gre{ni. Naprotiv mora da mu pristapuvame {to po~esto zaradi isceluvawe na du{ata i pro~istuvawe na duhot, no so takvo smirenie i vera, smetaj}i se sebesi za nedostojni…nie bi sakale duri i pove}e lek za na{ite rani. Inaku nevozmo`no e da se prima Svetata Pri~est edna{ godi{no, kako {to pravat nekoi lu|e… smetaj}i deka osvetuvaweto so nebesnite Tajni im pripa|a samo na svetitelite. Podobro e da se misli deka Svetata Tajna e taa koja ne o~istuva i osvetuva, davaj}i ni blagodat. Takvite lu|e projavuvaat povej}e gordost otkolku smirenie… za{to koga ja primaat Svetata Tajna, se smetaat za dostojni. Mnogu e podobro ako so smirenie vo srceto i so svest deka nikoga{ ne sme dostojni za Sv. Tajni. Gi primame sekoja nedela za isceluvawe na na{ite bolesti, otkolku zaslepeni od gordost da mislime deka po edna godina se udostojuvame da gi primime…”[9]

   Potrebata od pristapuvawe kon Svetata Pri~est mnogu jasno ja ka`al Samiot Gospod Isus Hristos so zborovite:”Dokolku ne go jadete moeto telo i ne ja piete mojata krv nemaa da imate `ivot vo sebe (Jovan 6,53)”. Dodeka Svetiot Apostol Pavle ja otkriva su{tinata vrz koja se temeli svetotainskiot `ivot; “ili ne znaete deka va{eto telo e hram na Svetiot Duh, Koj `ivee vo vas i vi e daden od Boga i deka ne pripa|ate samo na sebesi? Skapo ste kupeni. Zatoa proslavete go Boga vo svoite tela i vo svoite du{i, koi se Bo`ji”,(!Kor. 6,19-20). Ovie zborovi se stvarno rezime na postojaniot apel na Sv.Pavle do hristijanite: morame da `iveeme spored ona {to nam “ni se slu~ilo” vo Hrista; mo`eme da `iveeme taka zatoa {to toa “nam” ni se slu~ilo, bidej}i spasenieto, pomiruvaweto i “skapoto kupuvawe” ve}e ni se dadeni i nie ve}e “ne pripa|ame na sebesi”. Mo`eme i morame da rabotime na na{eto spasenie zatoa {to sme spaseni, nie morame sekoga{ i vo sekoe vreme da staneme i da bideme ona {to vo sekoe vreme vo Hrista sme:”vie ste Hristovi, a Hristos-Bo`ji”(1Kor. 3,23).[10]

   Zastra{uva~ko e {to ovaa situacija tolku o~igledno go otfrla ona {to go so~inuva stvarnoto zna~ewe, a isto taka i krstot na hristijanskiot `ivot, koj ni e otkrien vo evharistijata: nevozmo`nosta da go prilagodime hristijanstvoto na na{ite merila i nivoa; nevozmo`nosta da se prifati (hristijanstvoto), osven po Bo`ji, a ne po na{I uslovi.

   Koi se ovie uslovi? Nikade ne gi nao|ame podobro izrazeni otkolku vo zborovite {to sve{tenikot gi izgovara pri vozdigaweto na Svetiot leb i koi vo ranata crkva zna~ele pokana za pri~est: ”Svetiwata na Svetiite!”so ovie zborovi, a isto taka i so odgovorot na vernicite:-“Eden e Svet, Eden, Gospod Isus Hristos”-site ~ove~ki rezonirawa zavr{uvaat. Svetiwata Teloto i Krvta Hristovi, se samo za onie koi se Sveti. A nikoj nee svet osven Edinstveniot Svet Gospod Isus Hristos. I taka na nivoto na bednata ~ove~ka “nedostojnost”, vratata e zatvorena; nemame ni{to {to bi mo`ele da ponudime i {to bi mo`elo da ne napravi “dostojni” za ovoj Svet dar. Navistina ni{to osven Svetosta na Samiot Gospod Hristos koja, On vo negovata bezgrani~na Qubov i milost ni ja dal pravej}i ne “…rod izbran, carsko sve{tenstvo, svet narod”(1Petar 2,9). Negovata svetost, a ne na{ata ne pravi sveti i na toj na~in “dostojni” za pristapuvawe i primawe na svetite darovi. Bidej}i kako {to veli Sv. Nikola Kavasila, komentiraj}i gi ovie zborovi:” nikoj nema svetost sam po sebe i taa nee rezultat na ~ove~kata doblest,  tuku site onie koi ja poseduvaat, ja poseduvaat od nego i preku nego. Toa e kako koga bi postavile nekolku ogledala pod sonceto: site svetat i ispu{taat zraci, a vsu{nost postoi samo edno sonce koi site gi osvetluva”.[11]

   Polo`bata vo koja se nao|aat hristijanite e polo`ba koja e podobra i od onaa na prvite lu|e. Ve}e ne postoi rizik nepovratno da go zagubat zaedni{tvoto so Boga, bidej}i se ~lenovi na edinstvenoto telo, vo koe te~e krvta Hristova, koja “ ne o~istuva od sekoj grev, od sekakva ne~istotija. Slovoto primilo telo, za nie da mo`eme da go primime Svetiot Duh”. Ova prisustvo na Svetiot Duh vo nas ne mo`e da se zagubi. Poimot za nekakvaa blagodatna sostojba, od koja bi mo`ele da bidat li{eni ~lenovite na crkvataa, kako i praveweto razlika me|u smrtni i lesni (oprostivi) grevovi, mu se tu|i na isto~noto predanie. Sekoj grev, najmaliot- i vnatre{nata borba na srceto, kako i nekoja nadvore{na postapka- mo`e prirodata da ja napravi mra~na, nepropustliva za blagodatta. Blagodatta }e ostane neaktivna iako sekoga{ prisutna, soedineta so li~nosta koja go promila Svetiot Duh. Svetotainskiot `ivot, “`ivotot vo Hrista”, }e se poka`e kako neprestajna borba za steknuvawe na blagodatta,  koja treba da ja preobrazi prirodata, borba vo koja naizmeni~no se smenuvaat iska~uvawata i pa|awata, a na ~ovekot nikoga{ da ne mu bidat odzemeni objektivnite uslovi za spasenie. Vo isto~nata duhovnost blagodatnata sostojba nema nikakva apsolutna i stati~ka smisla. Toa e edna dinami~na i nijansirana realnost, koja se menuva (varira) spored kolebawata na ~ove~kata slaba voqa. Site ~lenovi na Crkvata, koi se stremat kon edinstvo so Boga, se povej}e ili pomalku vo blagodatta i site se, povej}e ili pomalku li{eni od blagodatta…”celata crkva e Crkva na pokajnici i celata Crkva e Crkva na onie {to ginat”, vele{e Sv. Efrem Sirin.[12]

   Sekoja li~nost {to bara da se afirmira samo sebesi, zavr{uva so raspar~uvawe na prirodata, na oddelnoto, individualnoto bitie, izvr{uvaj}i delo {to e sprotivno na deloto Hristovo. “Koj ne sobira so mene, toj rastura”(Mat. 12,30). Zna~i ~ovek treba da rastura so Hrista, da ja napu{ti svojata sopstvena priroda, koja vsu{tnost e zaedni~kata priroda, za da sobira, da ja steknuva blagodatta {to treba da ja usvoi sekoja li~nost. “Ako vo tu|oto ne bevte verni, koj }e vi go dade va{eto? (Lk.16,12)” na{ata priroda e tu|a - Hristos ja pridobil so svojata skapocena krv; nesozdadenata blagodat e na{a - taa ni e dadena od Svetiot Duh. Toa e neizmernata tajna na Crkvata, koja e delo na Hrista i na Svetiot Duh; edna vo Hrista, mnogukratna preku Svetiot Duh; edinstvena ~ove~ka priroda vo Hristovata ipostas, povej}e ~ove~ki ipostasi vo blaagodatta na Svetiot Duh. Sepak bidej}i Crkvata e edno telo, edna priroda, soedineta so Boga vo li~nosta Hristova,- na{eto li~no edinstvo, sovr{enoto edinstvo so Boga vo na{ite li~nosti , }e se ispolni duri vo idniot vek. Svetotainskite edinstva {to ni gi predala Crkvata, pa duri  najsovr{enoto od niv - evharistiskoto edinstvo, se odnesuvaat na na{ata priroda, dokolku e primena vo li~nosta Hristova. Vo odnos na na{ite li~nosti , Svetite Tajni se sredstva {to treba da se realiziraat, usvojat, celosno da stanat na{i vo tekot na postojanite borbi, vo koi na{ata voqa }e se soobrazi so voqata na Boga vo Svetiot Duh, koj e prisuten vo nas. Obilno davani na na{ata priroda, Crkovnite Sveti tajni ne osposobuvaat za duhoven `ivot, vo koj se izvr{uva edinstvoto na na{ite li~nosti so Boga. Na{ata priroda vo Crkvata gi dobila site objektivni uslovi za ova edinstvo. Subjektivnite uslovi zavisat samo od nas.[13]

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

                                        Koristena literatura

 

 

 

 

1.      Noviot Zavet na na{iot Gospod Isus Hristos. Biblisko zdru`enie na Republika Makedonija.

 

2.      Pravila Pravoslavne Crkve so tuma~ewima. Kniga 1. Episkop dalmatinski Nikodim (Mila{) Novi Sad 1895.

 

 

3.      Pravila Pravoslavne Crkve so tuma`ewima. Kniga2. Episkop dalmatinski Nikodim (Mila{) Novi Sad 1896.

 

4.      Slovo od Eleusa. Mitropolit Strumi~ki Naum. Skopje 1996.

 

5.      Domostroj. Broj 15. Skopje 1997.

 

6.      Misti~na teologija na Crkvata od istok. Vladimir Loski. Tabernakul. Skopje 1991.

 

7.      Pravoslavno Dogmati~ko Bogoslovqe. Arhiepiskopa Makarija. Beograd 1898.

 

8.      Trpeza Gospodwa. Protojerej Nikolaj Afanasjev. Cetiwe1996.