VOVED

Kone~no, edna od formite so koja {to mo`e da se izrazi  doktrinalnata tradicija na Crkvata e arhitekturata i ikonografijata.  Vizantiskata ikonografija e isto taka zna~ajna vo izrazuvaweto na verata. Ikonite, “knigite za nepismenite”, go pou~uvaat mnogu za verata onoj koj znae kako da gi ~ita. Slikani vo soglasnost so  strogata tradicija, vo strog stil, posle molitvata  i postot na zografot, ikonite postanuvaat “prozorec kon neboto”, otkritie na verata vo nebesnite tainstva, tainstva na verata.
 Ikonite postanuvaat realni, sakramentalni prisustva na li~nostite, ~ij {to lik i izobrazen na niv. Vo centarot na svedo{tvoto tie stojat kako  pretstavi na dogmatskata i doktrinalna  tradicija na Crkvata i mo`at da gi izrazat glavnite doktrini na verata kako `ivot i iskustvo vo `ivata sodr`ina na Pravoslavnata Crkva.                                                                         Na~inot na koj{to Ikonite se slikaat e standardiziran, za{to celta na slikata ne be{e da ja prika`e nadvore{nata originalnost na likot, tuku da navleze vo li~nosta podlaboko, ova ne mo`e da se razbere poinaku osven kako na~in sankcioniran od Crkovnoto iskustvo i koj pretstavuva nejzin prepoznatliv del. Ovaa vernost kon ikonografskata tradicija, ne go zanemaruva postoeweto na razli~nite talenti. Toa duri i bi mo`elo da bide predupreduvawe vo nasokata koko da se slika.[1]                                                U{te Sv.Vasilij Veliki vo pismoto do Sv.Amfilohij Ikoniski pi{uva: “^esta {to im se uka`uva na ikonite preo|a na Protolikot, t.e. na li~nosta koja e izobrazena vrz ikonata. Dokolku se naru{i odnosot pome|u obrazot i Prvoobrazot, ikonata od edna strana }e se pretvori vo obi~na religiozna slika, ili vo eden vid portreten `ivopis od subjektivno antropomorfen karakter i od druga strana vo feti{ i sueverie, odnosno vo idolopoklonstvo. Idolot vo paganskata ikonografija se tretira kako basnoslovie so sliki.” Idolot spored Sv.Nikofor Carigradski, e izobrazuvawe na ne{to {to ne poseduva stvarno su{testvuvawe. Toj i pripa|a na sferata na me~tite i filozofskite spekulacii.[2]                                                                         Ikonite na site svetiteli, vo izvesna smisla se mnogulika ikona Hristova. Vo niv se voobrazil Arhetipot, t.e. Hristos. Ikonata na svetitelot ne e umetni~ka fotografija, nitu pak bilo kakvo naturalisti~ko izobrazuvawe na edna monumentalna i nadvore{na istovetnost. Taa ne e ni umetni~ki portret, za{to nema ambicii realisti~ki da go pretstavi prirodniot lik. Ikonata ne go izobrazuva likot na proslaveniot i duhovniot svetitel spored negoviot zemen lik, tuku spored negovata proslavena, nebesna ozarenost. Portretot kako umetni~ko delo i ikonata na Svetitelot kako ologosen glagol Bo`ji se razlikuvaat spored zadadenosta. Portretot go izrazuva prirodniot lik na individuata, a ikonata ja izrazuva natprirodnata i od Boga proslavenata Li~nost.[3]                                 Ikonata ne mo`e nitu da se razbere nitu da se objasni nadvor od Crkvata i od nejziniot `ivot.                                                                    Ikonata kako fiksirawe i objavuvawe, obelodenuvawe na duhovniot svet so pomo{ na boi, po svojata su{tina, delo e na onoj {to ima soznanija, zna~i go poznava, go `ivee toj svet ili kopnee i go bara nego niz `ivotot na Crkvata.[4]                                                                                                                   Poimaweto na ikonata se opredeluva so na{iot sloboden i li~nosen odnos kon nea. Denes, kontaktot so ikonata pogolem broj lu|e go ostvaruvaat glavno posredno ili informativno preku mediumot, muzejskite izlo`bi, reprodukciite itn. Pri vakvoto zapoznavawe, ikonata re~isi bez isklu~ok nosi beleg na muzejski eksponat i e zarobena vo ramkite na statisti~kite podatoci dadeni za nea (viso~ina..., {iro~ina..., tehnika na izrabotka..., mesto na nao|awe..., poteklo itn). Nao|aj}i se vo vakvi neprirodni uslovi i nemaj}i povolna duhovna klima, ikonata vo muzeite prestanala da di{e i da ~udotvori – vo takvata klima i bilo ovozmo`eno samo da vegetira. Tokmu so vakva ikona imal mo`nost da op{ti sovremeniot ~ovek. Iako, vidliva po svojata nadvore{na projavenost, taa mu ostanuva i ponatamu nevidliva i nepoznata po svojata su{tina.[5]

                                                                  

IKONATA    VO   CRKVATA

 

 

 

Zborot  “ikona” e od gr~ko poteklo “eikon”  i zna~i  “slika”  “portret”. Koga hristijanskata slika  bila vo formirawe, vo Vizantija, so ovoj zbor se ozna~uvalo sekoe Hristovo prika`uvawe, prika`uvawe na Bogorodica, na svetitel, na angel ili nastan od svetata istorija, bilo da se rabotelo za slika ili skulptura.[6] Poradi voobi~aenoto rasprostraneto mislewe deka nee dozvoleno da se izrabotuvaat skulpturi, treba da se napomene deka pravoslavnata Crkva na samo {to nikoga{ ne gi zabranuvala statuite, tuku edno takva zabranuvawe e nevozmo`no, bidej}i nema nikakva osnova vo nejzinoto u~ewe.[7]

Poradi golemite diskusii okolu po~etokot na slikaweto na ikonite od osobeno zna~ewe e da se napomene deka Crkvata potvrduva i u~i deka svetata ikona postoi  od  po~etokot    na     hristijanstvoto. Nema somnenie deka nekoi hristijani, osobeno onie koi poteknuvale od evrejskata vera, potpiraj}i se na starozavetnoto u~ewe, ja otfrlale mo`nosta za slika vo hristijanstvoto. Neprifa}aweto na ikonata vo prvite vekovi na hristijanstvoto od odredeni li~nosti, se dol`i vo otsustvoto na soodveten jazik, kako slikarski, taka i usnen, za da se odgovori na site dvosmislenosti i na raznovidnosta na stavovite kon umetnosta. Ovoj nedostig na jasnost i edinstvo se dol`el na te{kotijata ~ovek da go prifati, prisvoi i izrazi ona {to go nadminuva. Osven toa treba da se vodi smetka za faktot deka Hristos go izbral za svoeto voplotuvawe evrejsko-gr~ko-rimskiot svet. Vo toj svet stvarnosta za Bogovoplotuvaweto, i tajnata na krstot za edni bila soblazan, za drugi ludost.[8] No i taa zabranata za slikawe vo Stariot Zavet bila relativna, zatoa {to  sepak bilo dozvoleno da se izobrazat heruvimite, izvezeni i izlieni so zlato (Ishod 25,18; 26,1 i 31). Heruvimite mo`ele da bidat prika`ani samo vo Svetiwata, kako slu`iteli na vistinskiot Bog, na mesto i vo stav koi  go podvlekuvale toa dostoinstvo.[9] Vo stariot Zavet ne bilo dozvoleno da se slika bilo kakva pretstava na Boga zatoa {to, da se slika ne{to {to ne se videno e nevozmo`no od edna strana, a od druga strana }e se te`nee da mu se dade lik na ne{to zemno koe spored sva}awata na avtorot mo`e da mu ja dade potrebnata slava, no Bo`estvoto nee vozmo`no da se sporeduva so ni{to zemno  i da mu se dava lik na ne{to zemno.

“Site prasliki na Stariot Zavet go najavuvale spasenieto {to }e dojde, spasenieto koe sega e ispolneto i koe Otcite go izlo`ile vo edna re~enica polna so zna~ewe:”Bog postana ~ovek za da ~ovekot postane bog”. Ova spasonosno delo e zna~i posveteno na li~nosta na Hrista, na Boga koj postana ~ovek, a pokraj nego i na prvata ~ove~ka li~nost i celosno obo`ena, Bogorodica. Kon ovie dve centralni li~nosti te`i celata tipologija na Stariot Zavet, bilo da e izrazena niz ~ovekovata istorija, preku `ivotni ili predmeti. Taka `rtvata na Isaak, jagneto, bronzenata zmija go predvestuvale Hristos; Ester, narodnata pretstavni~ka pred kralot, zlatnata ~a{a {to sodr`i nebesen leb, stapot na Aaron i tn. ja predvestuvale Bogorodica. Ostvaruvaweto na ovie proro~ki simboli se ispolnuva vo Noviot Zavet preku dvata lika: onoj na na{iot Gospod, Bogo-^ovek i na Presvetata Majka Bo`ja, prvoto obo`eno ~ove~ko su{testvo. Zatoa, prvite ikoni koi se pojavile zaedno so hristijanstvoto se onie na Hristos i Bogorodica. A Crkvata, potvrduvaj}i go toa niz svoeto predanie, vtemeluva vrz ovie dva lika, vistinski sto`eri na svojata vera, seta svoja ikonografija.

Ostvaruvaweto na Bo`estvenoto vetuvawe dadeno na ~ovekot, ja posvetuva i osvetluva isto taka i starata tvorba, sterozavetnoto ~ove{tvo, povrzuvaj}i go so otkupenoto ~ove{tvo. Sega mo`eme posle ovoplotuvaweto,  da gi prika`eme i prorocte i patrijarsite od Stariot Sojuz, kako svedoci na ve}e iskupeniot ~ove~ki rod preku krvta na ovoploteniot Bog. Likovite na ovie lu|e, kako i onie na novozavetnite svetii, ne mo`at ve}e da ne odvle~at kon idolopoklonstvo, bidej}i nie sega go poznavame likot na Boga vo ~ovekot, “zo{to, govori u{te Sveti Jovan Damaskin, nie ja primivme od Boga sposobnosta za raspoznavawe i znaeme {to mo`e da bide prika`ano, a {to ne mo`e da bide izrazeno niz prika`uvawe. Za{to zakonot be{e kako u~itel koj ne dovede do Hrista za da se otkupime preku verata. A bidej}i verata dojde, nie ne sme ve}e pod u~itelot (Gal 3,24-25; vidi isto taka Gal 4,3)”. Zatoa Otcite na Sedmiot Vselenski Sobor mo`ele da re~at : “Tradicijata na pravewe ikoni  postoela u{te od vremeto na apostolskata propoved”. Ova su{testveno pripa|awe na slikata na hristijanstvoto, objasnuva zo{to taa se pojavuva vo Crkvata i zo{to, kako ne{to {to samo po sebe se razbira, tivko go zazema mestoto {to  i  pripa|a, pokraj  zabranata od Stariot Zavet i relativnoto sprotivstavuvawe.”[10]

Crkovnoto predanie tvrdi daka prvata ikona na Hristos se pojavila za vreme na Negoviot zemen `ivot. Toa bila slikata koja na zapad ja narekuvale “Svetiot Obraz”, a vo pravoslavnata Crkva “slika nestvorena od ~ove~ka raka”.

Istorija za potekloto na ovaa prva slika na Hristos ni e predadena preku tekstovte na liturgiskata slu`ba vo negova ~est, na 16 avgust. Taka “otkako go prika`a tvojot pre~ist lik, Ti mu go isprati na Abgar koj saka{e da Te vidi, Tebe,Koj, spored Tvojata Bo`esvenost, si nevidliv za heruvimite”   (stihira glas 8 na ve~erna). Stihira na utrena (glas 4) govori: ”Ti gi isprati pismata napi{ani so Tvojata Bo`estveni raka na Avgar koj bara{e spasenie i zdravje {to doa|aat od slikata na Tvojot Bo`estven lik”. Op{to zemeno, a osobeno vo crkvite posveteni na Svetiot Obraz, aluziite na istorijata za Avgar se ~esti vo liturgiskata   slu`ba na praznikot.[11] Ova bila prvata ikona na    na{iot Spasitel Gospod Isus Hristos, dodeka pravoslavnoto predanie prvite ikoni na Presveta Bogorodica gi prepi{uva na Svetiot evangelist  Luka, koj posle  Duhovi   naslikal   tri.  Ednata na  vidot  nare~en   “milostiva”  (Eleousa), drugata na “onaa koja vodi po patot” (odegetria), dodeka tretata najverojatno e od vidot na onie kade Bogorodica e naslikana bez Bogomladenecot, t.s. Bogorodica vo “Deisis” odnosno vo molitva, obra}aj}i mu se na Hrista.[12]

Vo tekot na prvite vekovi na hristijanstvoto, se upotrebuvale pred se bibliski simboli: jagne kov~eg i dr. No ovie simboli bile nejasni za mnogubo`cite koi vleguvale vo crkvata pa poradi  toa  bile   prifateni  i nekoi  nivni  simboli so koi  crkvata bila vo  sostojba da go prenese svoeto u~ewe,  no so nivnite  simboli.

Vo 4 vek, so po~etokot na Konstantinovata    era, za Crkvata po~nuva nov period. Taa izleguva od svojata prisilna zatvorenost i {iroko gi otvara vratite pred anti~kiot svet. Prilivot na novi pokrsteni bara poprostrani mesta za obredi i nov vid propoved, poneposreden i pojasen. Prvovekovnite simboli, nameneti za mal broj upateni na koi im bile jasno razbirlivi, stanale malku razbirlivi za novite pokrsteni. Zatoa vo 4 i 5 vek vo Crkvata se pojavuvaat golemi istoriski ciklusi koi gi poka`uvale nastanite od Stariot i Noviot Zavet vo forma na golemi monumentalni sliki. Taka, hristijanskata umetnost gi nasleduva najdobrite tradicii na stariot vek. Taa gi vpiva elementite na gr~kata, egipetskata, siriskata, rimskata i dr. umetnost, go sakralizira seto toa slo`eno nasledstvo, go doveduva da slu`i na polnotata na nejziniot izraz i go preobrazuva spored barawata na hristijanskata nauka.[13] 

Hristijanstvoto izbira od mnogubo`e~kiot svet se {to e negovo, “hristijansko u{te pred Hrista” kako {to se veli, site del~iwa na vistinata koi tamu bile rastureni, gi soedinuva i gi vnesuva vo polnotata na otkrovenieto.

Samoto ime na Crkvata (Ecclesja) zna~i, spored Otcite, deka taa gi svikuva i obedinuva site lu|e vo zaednica so Boga. Taka povikanite lu|e od svetot vo Crkvata ja nosat so sebe svojata kultura, svoite nacionalni karakteristi~ni belezi, svoite tvore~ki sposobnosti. Od siot toj pridones Crkvata izbira ona {to e naj~isto, najvistinito, najizrazito i taka go kove svojot svet jazik.[14]

Vo duhovniot domen, se rabotelo na toa da poseduva umetnost za da go vospituva hristijanskiot narod vo ista nasoka kako i liturgijata, za da mu go prenesuva dogmatskoto u~ewe i da go osvetuva preku prisustvoto na milosta na Svetiot Duh. So eden zbor, bila potrebna umetnost koja go odrazuvala carstvoto Bo`jo na zemjata i koja gi pridru`uvala vernicite niz celiot niven `ivot kako crkovna ~esti~ka na zemjata. Bila potrebna slika koja mu ja donela na svetot istata propoved kako i slovoto i stvarnoto prisustvo na osvetuvaweto. Od 6 vek ovoj slikarski jazik se vostanovuva so negovite glavni crti. Toa e po~etok na umetnosta koja podocna neto~no }e bide nare~ena “vizantiska umetnost” ili “vizantiski stil”, izraz koj proizvolno }e bide rasprostranet za umetnosta na site pravoslavni narodi.[15]

U~eweto na Crkvata za slikata, nee nikakov vid dopolnuvawe na hristijanstvoto dodadeno na krajot; toa proizleguva od u~eweto za spasenieto. Na Peto{estiot sobor Crkvata za prv pat formulirala osnovno na~elo vo vrska so sodr`inata i karakterot na svetata umetnost. Toa go storila kako odgovor na edna prakti~na potreba. Tri kanoni od ovoj sobor se vo vrska so svetata umetnost, no za nas od osobeno zna~ewe e 82 pravilo[16], vo koe stanuva zbor za postoeweto na realisti~kata slika na Gospod Isus Hristos od po~etokot i deka taa slika go so~inuvala vistinskoto svedo{tvo za negovoto ovoplotuvawe. Isto taka ovoj kanon e naso~en protiv “evrejskata nezrelost” ukinuvaj}i gi “oblicite i senkite”od Stariot Zavet.[17]

Anti~kiot svet vleguval vo Crkvata bavno i mnogu te{ko. Prirodno e deka vo toj proces vo Crkvata vleguval telesniot i setiven izgled i prividniot naturalizam od anti~kata umetnost svojstven za paganstvoto, no sosema tu| za pravoslavieto. Vo teolo{ki domen, eresot e plod na ~ove~kata nemo} da go prifati bo`estvenoto objavuvawe vo negovata polnota, na eden priroden streme` toa objavuvawe na se napravi poprifatlivo, neboto da se spu{ti na zemjata.

Svetovnata umetnost vnesuvala vo Crkvata elementi koi go “sni`uvale” otkrovenieto, koi se obiduvale da go napravat poprifatlivo, poblisko i od tamu go izobli~uvale u~eweto na evangelieto i go svrtuvale od negovata cel.  So drugi zborovi, Crkvata im ja nosi na lu|eto slikata na Hristos, slikata na ~ovekot i obnoveniot svet preku ovoplotuvaweto, spasonosnata slika; lu|eto od svoja strana, se obiduvaat da vnesat vo Crkvata nivna slika, slika na padnatiot svet, na grevot, na rasipanost, na raspa|awe.[18]

Anti~kata umetnost imala golemo vlijanie vrz hristijanskata slika vo Vizantija, pa zatoa nekoi nau~nici ~esto govorat za “renesansa” na stariot svet. Od druga strana nadvor od Crkvata postoele napadi vrz slikata koi pridonesuvale za razvojot i zacvrstuvaweto na ikonobore~kite strui vo krugot na Crkvata.

Vo tekot na prvite sedum veka od istorijata Crkvata, taa ja odbranila svojata su{testvena vistina, onaa koja e osnova za na{eto spasenie, vistinata za Bogovoplotuvaweto. Ja branela to~ka po to~ka, davaj}i mu na lu|eto najto~ni mo`ni definicii so koi se stavalo kraj na sekoe neto~no tolkuvawe. No koga prestanale delumnite napadi vrz raznite aspekti na hristolo{kata doktrina, se pojavil op{t napad vrz celokupnosta na pravoslavnoto u~ewe, ikonoborstvoto, edna od najstra{nite eresi, koja go potkopuvala temelot na hristijanstvoto. Site neumereni po~ituvawa na ikonata, pretstavuvale golemo soblaznuvawe za mnogu vernici koi ne bile silni vo pravoslavieto i bile pri~ina nekoi od niv potpolno da gi odbijat ikonite. Pokraj ovie gre{ki vo vrska so pogre{niot stav kon ikonata, imalo isto taka pri~ini za soblaznuvawe vo samite sliki. Istoriskata vistina ~esto pati bila iskrivuvana, taka {to nekoi umetnici go pratstavuvale Hrista proizvolno, spored nivna sopstvena zamisla, kako {to ~esto se slu~uva i denes.[19]

Va`no e da se napomene deka ikonoborstvoto ne ja odrekuvalo umetnosta kako takva. Daleku od toa deka se neprijateli na umetnosta, ikonoborcite duri i ja potpomagale. Tie go progonuvale samo prika`uvaweto na Hristos, Bogorodica i Svetitelite. Tie ne gi ostavale goli zidovite, naprotiv, so zadovolstvo gi ukrasuvale so site vidovi svetovni predmeti, pejsa`i, sliki na `ivotni itn.[20]

Od doktrinalna gledna to~ka koja e edinstveno odlu~uva~ka, ikonoborstvoto e kompleksna pojava koja seu{te nee dovolno prou~ena kako eres. Toa poka`alo mnogubrojni nasoki, vo po~etokot, stavovite na ikonoborcite bile mnogu primitivni i tie na pravoslavnite im gi pravele istite zabele{ki , kako protestantite denes. Ikonobore~kata argumentacija, obvinuvaweto za idolatrija i povikuvaweto na Stariot Zavet se sudrile so edno mnogu razvieno i jasno formulirano bogoslovie i se poka`ale kako nedovolni. Ikonoborstvoto, kako preku svoeto u~ewe, taka i preku svoite postapki, go potkopuvalo samiot temel na spasonosnata misija na Crkvata. Teoretski toa ne se otka`uvalo od na~eloto za ovoplotuvaweto. Naprotiv, ikonoborcite ja opravduvale svojata omraza kon ikonata tokmu so golema vernost kon toa na~elo. A vo su{tina se slu~uvalo tokmu sprotivnoto: negiraj}i go ~ove~kiot lik na Gospoda, tie go negirale vo po{iroka smisla osvetuvaweto na materijata voop{to. Tie ne priznavale nikakva zemna svetost, pa duri i ja negirale mo`nosta za osvetuvawe, za obo`uvawe na ~ovekot. So drugi zborovi, odbivaj}i gi posledicite od ovoplotuvaweto, osvetuvaweto na materijalniot i vidliviot svet, ikonoborstvoto ja potkopuvalo ikonomijata na spasenieto.[21]

Dogmatskite osnovi za sodr`inata na ikonata bile obrabotuvani od generacii na Oci vo borba protiv inovernata Hristologija i antropologija na prethodnite vekovi. [22]

Ikonoborstvoto ja zatvora nizata na golemite eresi vo hristolo{kiot period. Sekoja od niv mu na{tetuvala na ovoj ili onoj izgled na bo`estveniot domostroj, spasenieto dojdeno preku Bogoovoplotuvaweto. Zna~i, ikonoborstvoto ne napa|alo ve}e nekoj poseben izgled, tuku ikonomijata na spasenieto vo nejzinata sevkupnost. I kako {to taa mnogu slo`ena eres pretstavuvala op{t napad vrz pravoslavnoto u~ewe vo negovata celina, taka i povtornoto vospostavuvawe na kultot kon ikonite ne bilo samo poedine~na pobeda, tuku pobeda na pravoslavieto kako takvo. Crkvata gi pobedi i }e prodol`i da gi pobeduva mno`estvata na razni eresi. No edna od tie pobedi, pobedata nad ikonoborstvoto, sve~eno bila proglasena za pobeda na pravoslavieto, kako takva.[23]

Zna~ajno e deka bitkata za slikata vo Crkovnata istorija e na granicata na dvata periodi koi formulirale razli~en aspekt za dogmata na ovoplotuvaweto; pome|u ovie dva periodi, na~eloto za po~ituvaweto na ikonite e kako me|a postavena od dvete strani koja go obedinuva nivnoto dvojno u~ewe.

Periodot na Vselenskite sobori e vo su{tina hristolo{ki period: toj to~no go odreduva pravoslavnoto u~ewe za Hristovata Li~nost, ednovremeno Bog i ^ovek. Za vreme na celiot toj period ikonata, koja e srasnata so celinata na hristolo{koto bogoslovie, svedo~i pred se za faktot na voplotuvaweto, a Crkvata go potvrduva svoeto u~ewe ednovremeno so zbor i so slika.

Periodot koj sledi, a koj se protega od 9 do 16 vek, e pnevmatolo{ki period. Sredi{no pra{awe okolu koe gravitiraat eresite i u~eweto na Crkvata toga{  stanuva pra{aweto za Svetiot Duh i za Negovoto deluvawe vrz ~ovekot, odnosno za u~inokot od ovoplotuvaweto. Vo tekot na toj period, Crkvata pred se svedo~i deka, ako “Bog stana ^ovek”, toa e za da “~ovekot stane bog”, a ikonata, vo sovr{ena ednonaso~nost so bogoslovieto i liturgijata, osobeno svedo~i za plodovite od ovoplotuvaweto: obo`uvaweto na ~ovekot. So se pogolema to~nost taa mu go poka`uva na svetot likot na ~ovekot koj spored milosta stanuva bog. Tokmu toga{ osobeno se razviva formata na svetata umetnost koja e postojano klasi~na i se ispolnuvaat vetuvawata na ranohristijanskata umetnost. Toa e potpoln razvoj na umetnosta na Crkvata, inzvonreden procut povrzans so eden golem polet na svetosta, naro~no na mona{kiot vid i so eden veli~estven polet na bogoslovieto. Ukrasuvaweto na crkvite toga{ gi usvojuva kone~nite formi i od 11 vek stanuva eden potpoln i jasen dogmatski sistem.

Vo crkvata vleguvaat novi narodi, osobeno Slovenite. Tie u~estvuvaat vo obrabotkata na toj klasi~en jazik i sekoj od niv sozdava svoj specifi~en obrazec na ikonata. Na toj na~in, crkovnata umetnost vo svojata klasi~na forma e so golema raznovidnost i isklu~itelno bogatstvo.[24]

 

DOGMATSKO  - BOGOSLOVSKITE   OSNOVI   NA   IKONATA

 

 

 

Smislata i sodr`inata na ikonata proizleguvaat od poukata na Crkvata izlo`ena kako odgovor na ikonoborstvoto. Dogmatskata osnova za ~estvuvaweto na ikonite i smislata na liturgiskata slika osobeno se otkrivaat preku liturgijata na dvata praznici: onoj na Svetiot Obraz koj ve}e go spomenavme i onoj na Pobedata na Pravoslavieto, praznik na pobedata na ikonata i kone~nata pobeda na na~eloto za bogovoplotuvaweto.[25]

Kondakot na denot na Pobedata na Pravoslavieto e vistinska usmena ikona na praznikot:

 

“Neopisliviot Sin na Otecot stana opisliv, ovoplotuvaj}i se od Tebe Bo`jata Majka;

i otkako ja obnovi oskvernetata slika vo nejzinoto drevno dostoinstvo, Toj ja soedini so bo`estvenata ubavina.

A ispoveduvaj}i go spasenieto, nie toa go izrazuvame preku delo i zbor (poto~no: ”go ~inime slikovito”).

 

Spored Ocite prika`uvaweto na Bogo~ovekot se zasnova tokmu vrz prikazlivata priroda na Negovata Majka. “Bidej}i Hristos e roden od neopisliviot Otec, objasnuva sv.Teodor Studit, Toj ne mo`e da ima lik. Navistina, kakov lik mo`e da odgovara na Bo`estvoto ~ie prika`uvawe e napolno zabraneto od Svetoto Pismo? No od momentot koga Hristos se rodi od edna opisliva Majka, prirodno e Toj da ima lik koj odgovara na likot na Negovata Majka. A ako ne mo`el da bide prika`an umetni~ki, zna~i deka Toj e roden samo od Otecot i ne e ovoploten. No toa e sprotivno na celata bo`estvena ikonomija na na{eto spasenie”.[26] Taa mo`nost da se prika`e Bogo~ovekot spored teloto na Svojata Majka, od strana na Sedmiot Vselenski Sobor e sprotivstavena poradi nedostig na pretstava za Boga Otecot. Soborskite Otci go povtoruvaat zna~ajniot dokaz na papata Sv. Grigorij 2, sodr`an vo negovoto pismo do carot Lav Isavrijsjki: “Zo{to ne go opi{uvame, nitu go prika`uvame Otecot na Gospod Isus Hristos? Zatoa {to ne znaeme {to e Toj (..). A ako Go bevme videle i poznale kako {to Go vidovme i poznavme Negoviot Sin, }e se obidevme da Go opi{eme i prika`eme preku umetnosta”.[27] Kako {to gledame, Sedmiot sobor govori za otsustvo na sliki na Bog Otecot, nevoploten, nevidliv, pa spored toa neprikazliv; toj ja podvlekuva razlikata pome|u prikazlivosta na Sinot bidej}i e ovoploten i nevozmo`nosta da se prika`e Otecot. Imame pravo da zaklu~ime od toa daka soborot ja potvrduva nevozmo`nosta da se voobli~i Bog Otecot od doktrinalna gledna to~ka na Crkvata. Imame samo eden klu~ za spoznavawe na Svetata Troica: Go znaeme Otecot prekuSinot (“Onoj koj Me gleda Mene, Go gleda Onoj {to Me pratil”, Jov. 12,45 i “Onoj {to Me videl Mene Go videl Otecot”, Jov. 14,9) i Sinot preku Svetiot Duh: ”Nikoj ne mo`e da go nare~e Isusa  Gospod, osven preku Svetiot Duh” (1 Kor. 12,3). Zna~i go prika`uvame samo ona {to ni bilo otkrieno: ovoplotenata Li~nost na Bo`jiot Sin, Isus Hristos. Svetiot Duh se prika`uva onaka kako {to se pojavil: vo oblik na gulab na Bogojavlenie, vo oblik na ogneni jazici na Duhovden itn.[28]

Vo Noviot Zavet vrvot na troi~noto otkrovenie e Pedesetnica – otkrovenie ne vo slika, tuku vo samiot ~ovek, preku negovoto obo`uvawe. Zna~i obo`uvaweto e delo na Duhot, preku koe Troica se spoznava. So drugi zborovi, troi~nata dogma ne e apstraktna doktrina, formula ili vistinski spoznatliva preku intelektualen proces, kako vistinite so koi se slu`i naukata. Spoznavaweto na Sveta Troica se ispolnuva ne so nadvore{na pouka, tuku preku duhovno i `ivo iskustvo na hristijanskiot `ivot; toa e egzistencijalno iskustvo na Bogopoznanieto ze koe nao|ame svedo{tvo vo `itijata na svetiite i spisite na Ocite. Po~etokot na Bogootkrovenieto se povrzuva so negovoto ostvaruvawe na denot na Pedesetnica, so vrvnoto otkrovenie na triipostasnoto Bo`estvo. Tokmu vo taa slika, ”dejstvoto na Duhot” mu ja podotvorilo na monahot Andrej smislata na starozavetnoto otkrovenie, novoto videnie na troi~niot `ivot.[29]

Sv.Teodor Studit se izrazuva u{te pojasno: ‘Prika`uvaweto na Hrista, veli  toj, ne e vo sli~nosta so eden raspadliv ~ovek, {to e osudeno od apostolot, tuku vo sli~nosta so neraspadliviot ~ovek, kako {to Toj samiot be{e rekol porano, to~no neraspadliviot (...) oti Toj ne e prosto ~ovek, tuku Bog {to stana ^ovek.[30]

Zada~ata na novozavetnata slika, takva kakva {to ja razbiraat Ocite, se sostoi to~no vo najverno, najkompletno mo`no pretstavuvawe na vistinata za Bo`estvenoto ovoplotuvawe, tolku kolku {to toa mo`e da se napravi so umetni~ki sredstva. Kako {to gledame ikonata ne go pratstavuva gnile`noto telo predodredeno za raspa|awe, tuku preobrazenoto, osvetleno od blagodatta, teloto na idnite vekovi (Vidi 1 Kor. 15,35-46).[31]

Ikonata e slika na Li~nost vo koja e prisutna blagodatta koja osvetuva se, taa ne ja poka`uva Bo`estvenosta; tuku u~estvoto na Li~nosta vo bo`estveniot `ivot.

Kako vo spisite na Ocite taka i vo `itijata na svetitelite ~esto sre}avame svedo{tva za nekija svetlina koja odvnatre gi ozra~uva licata na svetitelite vo momentot na nivnoto posledno voznesuvawe, kako {to zra~elo liceto na Mojsej koga se simnal od planinata (Is.34,30;  2Kor. 3,7-8). Ikonata ja prenesuva taa svetlina preku oreolot (svetliot venec), nadvore{no svojstvo koe e to~en pokazatel na eden to~no odreden fakt na duhovniot `ivot. Svetlinata so koja sjaat slavnite lica na svetitelite i koja ja okru`uva nivnata glava kako povisok del na teloto i prirodno ima trkalezna forma. Ne se raboti za toa da se stavi kruna na glavata na svetitelot, kako {to e ponekoga{ na rimskite sliki kade krunata ostanuva nekako nadvor; se raboti za toa da se prika`e zra~eweto na liceto. Oreolot ne e alegorija, tuku simboli~en izraz na avtenti~na i konkretna stvarnost. [32]

Odgovorot na pra{aweto za toa {to pretstavuva ikonata, t.s. {to taa izobrazuva najjasno ni go dal golemiot vizantiski bogoslov od 14 vek, sv. Grigorij Palama: “Natsu{tinskata priroda na Boga ne mo`e da bide ni iska`ana, ni zamisslena, nitu videna – bidej}i taa e oddale~ena od sekoe ne{to i e pove}e otkolku nesoznatliva, za{to e nosena od nesfatlivite sili na nebesnite duhovi – nesoznatlivi i neiska`livi za site i za sekoga{. Ne postoi ime, ni vo ovoj ni vo idniot vek, za da ja imenuva, nitu zbor najden vo du{ata i izgovoren od jazikot, nitu ~uvstven ili razbirliv dopir, nitu slika, za da se dade nekakvo soznanie za nejziniot predmet, osven sovr{enata nesoznatlivost {to ja priznavame javno, negiraj}i se {to e i {to mo`e da bide imenuvano. Nikoj ne mo`e da ja nare~e su{tinata ili priroda na sopstven na~in, ako navistina ja bara vistinata, koja e nad sekoja vistina, “Ako Bog e priroda, toga{ ona {to ostanuva ne e priroda; ako ona {to ne e Bog e priroda, toga{ Bog ne e priroda i duri On ne e, {to drugite ne{ta se (postojat)”.[33]

Ikonata nema za cel da ja pretstavi su{tinata na Boga, kako {to smetale ikonoborcite, pa poradi toa i prefrlale na Crkvata, tuku ikonata ja pretstavuva Li~nosta na Bogo~ovekot, Li~nosta koja vo sebe gi soedinuva dvete prirodi, bez da gi me{a i bez da gi deli.

Ikonata ne go pretstavuva gnile`noto telo predodredeno za raspa|awe, tuku preobrazenoto, osveteno od blagodatta, teloto od idnite vekovi. Preku materijalnite sretstva, vidlivi za telesnite o~i, taa gi prenesuva bo~estvenata ubavina i slava. Poradi toa Ocite velat deka ikonata e sveta i se po~ituva bidej}i taa ja prenesuva obo`enata sostojba na nejziniot obrazec i go nosi negovoto ime, poradi toa vo nea e prisutna i blagodatta, svojstvena na nejziniot obrazec. So drugi zborovi, blagodatta na Svetiot Duh e taa koja ja sozdava svetosta kako na pretstavnata li~nost, taka i na nejzinata ikona, i vo nea nastanuva vrskata pome|u vernikot i svetitelot preku negovata ikona. Ikonata u~estvuva, taka da se ka`e, vo svetosta na nejziniot obrazec, a preku ikonata i nie od na{a strana, vo na{ata molitva u~estvuvame vo taa svetost.[34]

Boite na ikonata ja prenesuvaat bojata na ~ove~koto telo, bojata na preobrazenoto telo od blagodatta. Isto taka fizi~kata ubavina na ~ove~koto telo e duhovnata ~istota, vnatre{nata ubavina. Toa e ubavinata na zaednicata na zemnoto so nebesnoto.  So svoj sopstven jazik, taa ni go prenesuva trudot na milosta koja, spored izrazot na sv. Grigorij Palama, “slika taka da se ka`e vo nas vrz ona {to e nalik na Boga, vrz ona {to e Bo`estveno podobie, taka da (...) nie se preobrazuvame vo Negovo podobie”.[35]

Oblekata, za~uvuvaj}i gi svoite osobenosti i obvitkuvaj}i go teloto na sovr{eno logi~en na~in, e prika`ana taka da ne ja prikriva vozvi{enata sostojba na svetitelot: taa go podvlekuva ~ove~koto delo i stanuva, na nekoj na~in, slika na negovata obleka na slava, na “obleka na neraspadlivosta”. Asketskoto iskustvo ili poto~no negoviot rezultat, tuka isto taka go nao|a svojot nadvore{en izraz vo strogosta na formite, ~esto pati geometriski, vo strogosta na svetlinite i liniite na naborite. Tie ne se ve}e nesredeni, go menuvaat izgledot, dostigaat eden ritam i red pot~inet na op{tata harmonija na slikata. Osvetuvaweto na ~ove~koto delo se prenesuva, imeno, na negovata obleka. Znaeme deka dopirot na oblekata na Hristos, Bogorodica, Apostolite, Svetitelite, donesuval ozdravuvawe na onie koi {to veruvale. Dovolno e da se potsetime na evangelskata prikazna za `enata {to krvarela ili za ozdravuvawata {to se vr{ele preku ali{tata na sv. Pavle (Dela 19,12).[36]

[to se odnesuva do arhitekturata zastapena vo ikonata, taa igra strani~na uloga. Go odreduva mestoto na nastanot, no nikoga{ ne ja opfa}a gletkata, tuku slu`i kako fon, taka da gletkata se slu~uva ne vo zdanieto, tuku pred nego. Arhitekturata e povrzana so ~ove~kite likovi preku op{tata smisla na slikata i preku kompozicijata, no logi~kata vrska ~esto pati nedostiga. Ako gi sporedime ka~inot na prika`uvawe na ~ove~koto telo i arhitekturata vo ikonata, }e vidime golema razlika; ~ove~koto telo iako pretstaveno na na~in koj ne e naturalisti~ki, e sosema logi~no (so mali isklu~oci); tuka se e na svoe mesto.  Istoto se odnesuva i na oblekata; na~inot na koj taa e obrabotena i kako pa|aat naborite e sovr{eno logi~en. No arhitekturata naj~esto se protivi na sekakva logika, kako vo oblicite, taka i vo poedinostite. Dene{noto mnenie vo arhitekturata na ikonata gleda eden kup na vizantiski i anti~ki formi koi denes se nerazbirlivi. Taa arhitektonska fantazija sistematski go zbrkuva razumot, go postavuva na svoe mesto i go podvlekuva metalogi~niot karakter na verata.[37]

 “Kako {to simbolizmot od ranohristijanskite vekovi bil zaedni~ki jazik na sekoja Crkva, taka i ikonata e zaedni~ki jazik na sevkupnata Crkva, bidej}i ja izrazuva zaedni~kata pravoslavna pouka, zaedni~koto pravoslavno asketsko iskustvo i zaedni~kata pravoslavna liturgija. Svetata slika sekoga{ go izrazuvala otkrovenieto na Crkvata, predavaj}i mu go na vernikot vo vidliva forma; postavuvaj}i go pred negovite o~i kako odgovor na negovite pra{awa kako pouka i smernica, kako zada~a {to treba da se ispolni, kako praslika i prvini na Bo`joto carstvo”.[38]

                           IKONATA   VO   SVETOT   DENES

 

 

 

 

Navistina, ako duhovnoto opa|awe se manifestiralo so zaborav na ikonata, duhovnoto budewe predizvikano od katastrofite i rastrojstvata doveduva do nea, pottiknuvaj}i da se razbere nejziniot jazik i smisla, da se stane svesen za nea. Taa ve}e ne se otkriva kako minata, tuku povtorno se ra|a kako na{e denes. Za da se okarakterizira se iznao|aat novi izrazi. Po~nuva bavnoto prodirawe na duhovnata smisla na starata ikona; lu|eto vo nea otkrivaat mnogu povozvi{en duh od na{iot, plod na na{ata civilizacija. Taa ne pratstavuva ve}e samo umetni~ka ili  kulturna vrednost; niz umetnostaa taa e otkrovenie na pravoslavnoto duhovno iskustvo, “Teologija vo slika” , projavena i vo minatoto, vo periodi na rastrojstva i katastrofi. I tokmu za vreme na nesre}ite se sogleduva smislata na sovremenite katastrofi vo svetlina na duhovnataa sila na ikonata. “Nema, niz vekovite, ikonata po~nuva da ni govori so istiot jazik so koj im govorela na na{ite dale~ni predci”[39]

Slikata na Crkvata {to go pregrnuva celiot svet, slika koja ni se pojavuva kako svetlina vo is~istenata ikona, denes isto taka povtorno ~udesno se ra|a vo `ivotot na Crkvata. Kako i vo slikarstvoto, i vo `ivotot ja gledame taa ista slika na neizmenatata seopfatna Crkva, nezagrozena od vekovite.

Crkvata i ikonata vleguvaat vo proces na o~istuvawe: od Crkvata se otstranuva se {to bilo vrzano so nea kako obredna obvrska. Isto taka is~eznuva se {to se stavalo nad ikonata.

Taka, posle vekovi na zaborav i prezir, ikonata denes od edna strana e podlo`ena na uni{tuvawe, dodeka od druga strana nejzinoto otkrivawe se protega i nedvor od granicite na pravoslavniot svet i go pridobiva svetot ~ie inoverstvo i kultura nekoga{ odamna bea dovele do zaborav na ikonata duri i vo pravoslavieto. [to se odnesuva do samata ikona, vo svetot na zapadnata kultura taa prodira na masoven na~in: se uvezuvaat ikoni od pravoslavnite zemji, se sre}avaat vo muzeite; se mno`at privatni zbirki i izlo`bi vo razni gradovi na zapadniot svet. Pravoslavnata ikona gi privlekuva podednakvo i vernicite i nevernicite. Interesiraweto za nea e razli~no; postoi sigurno, voodu{evuvawe za se {to e staro i strast za sobirawe voop{to; no se raboti osobeno za edna privle~nost na religiozen plan, za `elba da se razbere ikonata, a preku nea i pravoslavieto. Pove}eto nepravoslavni ja smetaat ikonata ili svesno, kako svedo{tvo na pravoslavieto, ili, nadvor od svesniot verski kontekst, kako izraz, preku umetnosta, na avtenti~noto hristijanstvo na prakti~niot plan na molitvata. Nasproti raspa|aweto na takviot izgled na slikata vo rimokatolicizmot, ikonata “pobuduva na molitva”. “Vo ikonite sekoj }e najde odmor za svojata du{a; tie imaat mnogu da ni ka`at, nam, na zapadnite lu|e, i mo`at da go predizvikaat vo nas svetoto obra}awe kon natprirodnoto.

Epohata e malku va`na, interes postoi kako za starata ikona, taka i za ponovata, pa duri i sa sovremenata, ~esto so eklekti~en karakter, no neoddale~ena od kanonite. Zatoa {to pravoslavnata ikona e edinstvena umetnost na svetot koja, na bilo koe umetni~ko nivo, duri i zanaet~isko, ja otkriva ve~nata smisla na `ivotot, smislata za koja sega se ra|a potreba vo svetot na sovremenata evropska kultura.[40]

So vekovi Crkvata bila tvorec i nositel na kulturata. Bidej}i Teologijata preovladuvala vo site oblasti na `ivotot, i verata bila del na site niv. Celiot `ivot bil naso~en kon taa vera, vo koja ja nao|al svojata smisla. Umetnosta ja izrazuvala taa vera, odnosno otkrovenieto {to go nosi Crkvata i koe doveduvalo do sva}awe na svetot soodvetno na nea, sozdavaj}i na toj na~in crkovna kultura. Zna~i otkrovenieto ne se izmenilo; i na{ata vera e ostanata ista. Crkovnata kultura isto taka prodol`uva da postoi. No sodr`inata na ikonata, porakata {to taa ja nosi, ne zavisi od kulturata, duri i koga e crkovna. Samo umetni~kiot i istorisko - crkovniot izgled na slikata se izdignuva od kulturata. Ikonata zna~i se smeta za sveto nasledstvo, proizlezeno od dlabo~inite na katoli~kata svest na Crkvata. I krvavata bitka na ikonobore~kiot period na Crkvata go imala kako vlog ne samo pravoto za oslikuvawe na Boga i svetitelite, ami tokmu slikata nositel i objavuva~ na vistinata,a toa zna~i to~no odreden “stil” na umetnosta, umetnost soodvetna na Evangelieto. Se rabotelo za istata vistina, preto~ena vo zborovi ili sliki, za ~ie iska`uvawe ispovednicite prifa}ale stradawe. Oblikuvan postapno od Crkvata, slikarskiot jazik na ikonata u{te od po~etokot e svojstven na site hristojanski narodi, nezavisno od nacionalnite, socijalnite ili kulturnite pregradi, bidej}i negovoto edinstvo ne e plod na edinstvena kultura nitu na administrativni pravila, tuku na zaedni~ka vera.[41] 

No ona {to e od bitna va`nost, toa e prerodbata na ikonata vo samoto pravoslavie. Taa prerodba e `ivotna potreba na na{ata epoha. Me|utoa, kako i “otkritieto” na ikonata, prerodbata zasega se vr{i nadvor od sekakva vrsna so teolo{kata misla i liturgiskata nabo`nost, nezavisno od nejziniot neposreden kontekst. Ako teologijata do`ivuva edno bavno oslobiduvawe od sholastikata, obratno, stavot kon slikata e sekoga{ nadvi{uvan  od nasledstvoto na minatite vekovi. Vo pogled na liturgiskata nabo`nost, toa nasledstvo koe ne mo`e da se nadmine, posebno se manifestira vo nea. Navistina, zar za mnogumina vernici crkovnoto Predanie ne e izedna~eno so obi~en  konzervativizam ?[42]

Povtornoto ra|awe na ikonataa e `ivotna potreba na na{eto vreme. Kolku i da se skapoceni delata {to dovele do otkrivawe na ikonata, toa {to se otkriva vo nea za`ivuva samo vo nejzino prakti~no ostvaruvawe. Vo Crkvata se se obnovuva, pa i ikonata.  Ne samo {to ikonata mo`e da bide nova, taa treba da bide nova. No taa nova ikona treba da ja izrazuva istata vistina.

Specifi~niot karakter na samata ikona, vkupnata struktura svojstvena za nea, e pokazatel za mo`nostite, sredstvata, no i na ograni~enosta na hristijanskoto soznanie vo ~ovekot da ja otkrie smislata na negovoto postoewe vo istorijata, negovata sudbina i pati{tata {to go vodat do vrvnata cel. Taa ni otvara neizmerno videnie koe go opfa}a minatoto i idninata vo edna postojana sega{nost. A ~ovekovoto tvore{tvo, kolku i da se siroma{ni negovite mo`nosti, na Crkvata i slu`i kako govor so koj taa na svetot mu ja otkriva tajnata na idnite vekovi.[43]

        

 

 

                                                 IZVORI

1.       Sveto Pismo. Biblisko zdru`enie na Republika Makedonija.

 

2.       Mila{  Nikodim. “Pravila Pravoslavne Crkve s tuma~ewima”. Kniga1. Novi Sad 1895god.

 

3.       Mila{  Nikodim. “Pravila Pravoslavne Crkve s tuma~ewima”. Kniga2. Novi Sad 1896god.

 

4.       Popovi~ Justin. “@itija Svetih za mesec avgust”. Beograd 1873god.

KORISTENA        LITERATURA

 

1.       Blane Andrew. “Georges Florovsky”. St.Vladimir’s Seminary Press. Crestwood, NY 1993. p.445.

 

2.       Loski Vladimir. “Misti~na teologija na Crkvata od istok”. Tabernakul. Skopje 1991god. Str.284.

 

3.       Raki~ Vojin. “Pravoslavna Dogmatika”. Kniga prva. Beograd 1968god. Str.156.

 

4.       Raki~ Vojin. “Pravoslavna Dogmatika”. Kniga druga. Beograd 1968god. Str.156.

 

5.       Tatakis Vasilij. “Istorija na Vizantiskata filozofija”. Kultura Skopje 1998god. Str.400.

 

6.       Uspenski Leonid. “Teologija na ikonata”. Tabernakul. Skopje 1994god. Str.464.

 

7.       Florenski Pavel. “Ikonostas”. Nik{i} 1990. str.

 

8.       Florenski Pavel. “Stolb i tvrdina na vistinata”. Tabernakul Skopje 1996god. Str.523.

 

9.       Yiannias John. “Orthodox Art and Architecture”. University of Virginia. St.Vladimir Theological seminary.  “ www.svots.edu”